ANAHORETI
Izraz anahoreza (gr. ἀναχωρέω anachōreō 'umakniti se', 'oditi na podeželje') označuje asketsko obliko krščanskega redovniškega življenja. Ta samotarska oblika askeze, ki je rezultat Jezusovega klica k hoji za njim, se pojavi že v 3. stoletju. Že zelo zgodaj sta se oblikovala dva tipa redovništva:
- anahoreti;
- koinobiti (cenobiti).
V nasprotju s koinobiti se anahoreti niso združevali v skupnosti. Po navadi so se zatekli v puščavo (kot kraj izkustva odrešenja) v Egiptu, čeprav jih srečamo tudi v Palestini in nekoliko kasneje v Evropi. Živeli so v samoti, strogi askezi, molitvi in razločevanju duhov ter tudi ob delu, pletenju vrvi, košar. V Egiptu anahorezo prvič srečamo v osebi Pavla Tebanskega (umrl okrog 341). Ta se je pred Decijevim preganjanem umaknil v puščavo in tam preživel 90 let. Puščavske očete poznamo tudi v polanahoretskih skupnostih, ki so se enkrat na teden zbrale pri skupnem bogoslužju in obedu, včasih so takrat tudi dobili osnovne življenjske potrebščine (vodo, kruh), nato pa so se spet razšli v samoto. V teh središčih so zato že imeli tudi kakšen skupni prostor, včasih shrambo. Nastajanje anahoretskih skupnosti pa je že naznanjalo novo obliko življenja redovnikov – to so bili koinobiti. Škof Atanazij je prvi opisal življenje očeta redovništva, Antona Velikega (umrl okrog 356) (Lenzenweger 1999, 112). Iz življenjepisa izvemo za dve Antonovi potovanji med ljudi. Prvič je šel v Aleksandrijo okoli leta 311 med preganjanjem cesarjev Dioklecijana in Maksimina Daja, da bi opogumljal preganjane kristjane. Na prošnjo škofa Atanazija naj bi okoli 337 še enkrat prišel v Aleksandrijo in javno pričal proti arijancem. Antona so v puščavi obiskovali drugi puščavski očetje in tudi mnogi ljudje iz mest so pri njem iskali sveta in ozdravljenja.
Slika 1: Anahoretski prostor v gradu Skipton v Angliji
REFERENCE
Lenzenweger, Josef. 1999. Zgodovina Katoliške cerkve. Celje: Mohorjeva družba.
Leto svetnikov. Celje: Mohorjeva družba, 1999.
- anahoreti;
- koinobiti (cenobiti).
V nasprotju s koinobiti se anahoreti niso združevali v skupnosti. Po navadi so se zatekli v puščavo (kot kraj izkustva odrešenja) v Egiptu, čeprav jih srečamo tudi v Palestini in nekoliko kasneje v Evropi. Živeli so v samoti, strogi askezi, molitvi in razločevanju duhov ter tudi ob delu, pletenju vrvi, košar. V Egiptu anahorezo prvič srečamo v osebi Pavla Tebanskega (umrl okrog 341). Ta se je pred Decijevim preganjanem umaknil v puščavo in tam preživel 90 let. Puščavske očete poznamo tudi v polanahoretskih skupnostih, ki so se enkrat na teden zbrale pri skupnem bogoslužju in obedu, včasih so takrat tudi dobili osnovne življenjske potrebščine (vodo, kruh), nato pa so se spet razšli v samoto. V teh središčih so zato že imeli tudi kakšen skupni prostor, včasih shrambo. Nastajanje anahoretskih skupnosti pa je že naznanjalo novo obliko življenja redovnikov – to so bili koinobiti. Škof Atanazij je prvi opisal življenje očeta redovništva, Antona Velikega (umrl okrog 356) (Lenzenweger 1999, 112). Iz življenjepisa izvemo za dve Antonovi potovanji med ljudi. Prvič je šel v Aleksandrijo okoli leta 311 med preganjanjem cesarjev Dioklecijana in Maksimina Daja, da bi opogumljal preganjane kristjane. Na prošnjo škofa Atanazija naj bi okoli 337 še enkrat prišel v Aleksandrijo in javno pričal proti arijancem. Antona so v puščavi obiskovali drugi puščavski očetje in tudi mnogi ljudje iz mest so pri njem iskali sveta in ozdravljenja.
Slika 1: Anahoretski prostor v gradu Skipton v Angliji
REFERENCE
Lenzenweger, Josef. 1999. Zgodovina Katoliške cerkve. Celje: Mohorjeva družba.
Leto svetnikov. Celje: Mohorjeva družba, 1999.
