ASKEZA

Splošni religijski leksikon definira askezo kot "sistemsko obvladovanje duševnih vzgibov in telesnih nagonov, da bi se moralno izpopolnjevali, duhovno razsvetljevali ter izkazovali kult svetemu in božanskemu".

Askeza je lahko:
-po obliki: telesna (zunanja) in zavestna (notranja);
-po namenu: kultna, moralna, mistična in eksistencialna.


                                                                      Askeza v Svetem pismu

V Stari zavezi je askeza sredstvo za ponovno dosego obredne čistosti, Psalmi in modrostna literatura pa bolj poudarjajo njeno moralno in eksistencialno plat. V Novi zavezi je eksistencialna in jo sestavljajo zavest o končnosti življenja, hoja za Kristusom in vsakodnevno nošenje lastnega križa.

                                                                        Askeza v krščanstvu

Zgodnje krščanstvo je prevzemalo zunanji in notranji vidik askeze, da bi se lahko moralno izpopolnjevali in si pridobili mistično izkušnjo. Puščavniško meništvo se je lotevalo tudi strožje telesne askeze (samota, post, bdenje), pri tem pa zahajalo tudi na stranpoti. Cenobitsko meništvo (meništvo v samostanski skupnosti, nasprotje je eremit ali puščavnik) je askezi vrnilo značaj človeške skupnosti.

S sprejemanjem krsta so verniki sprejeli dolžnost, da živijo v svetu, kot da niso od tega sveta (prim. Jn 17,16). Jezusovo delovanje sicer ni imelo asketskega značaja, vendar se je asketsko življenje uveljavilo zaradi spoštovanja do Janeza Krstnika, ki je živel asketsko (prim. Mt 11,18) in predvsem zaradi Jezusovega darovanja na križu. Iz teh razlogov se verni niso zaprli pobudam za asketsko življenje s strani evangeljskih svetov. Pod vplivom helenističnega, vzhodnega okolja ali filozofskih razlogov se je askeza pri vernih vedno bolj uveljavljala. Asket je veljal za Kristusovega atleta. Cilj odmaknjenosti od sveta in njegovih dobrin je bil v priličenju Jezusu Kristusu, ki ga je podpirala vera.

Post (tudi s karitativnim namenom) in miloščino kot nenavezanost na imetje so zahtevali za vse kristjane. Post namreč človeka popelje v področje milosti, nezasluženega daru, a tudi nepojmljive zahtevnosti. Krščanska askeza ne zahteva zgolj zunanjega izpolnjevanja; že starozavezni prerok je obsojal tak post. Pred nas postavlja jasno zahtevo po notranjem spreobrnjenju in odločitvi za prave vrline in resnične vrednote (Špelič 2006, 1).  Za poseben dar je veljalo deviško življenje (1 Kor 7,7), ki so ga po Jezusovem vzoru visoko cenili, ker so tudi versko skupnost imenovali devica (2 Kor 11,2; Raz 14,4). Pred pogansko javnostjo je bil samski način življenja dokaz visoke moralne stopnje kristjanov; v Cerkvi pa so morali ta ideal primerno urediti. Ignacij Antiohijski svari in pravi: "Če kdo more ostati v čistosti v čast Gospodovega mesa, naj ostane brez bahanja. Če se baha, se je pogubil, in če misli, da je več kot škof, je propadel."

Niti utemeljenost v Svetem pismu niti razlaga Visoke pesmi niti slavljenje, ki devištvo primerja z mučeništvom, ni moglo v celoti preprečiti razvoja v napačno vrednotenje. Pretiravanja v askezi ne srečamo samo v apokrifni literaturi (Evangelij Egipčanov) ampak tudi pri Sirijcu Tacijanu, ki je od vseh vernih dosledno zahteval spolno vzdržnost. Cerkev je to samovoljno ravnanje ekratitov (vzdržnih) zavrnila. Tudi sama Cerkev se ni mogla upreti nekaterim privlačnostim askeze. S prevzemom predpisov iz Stare zaveze je bil pripravljen celibat.

                                                                Askeza skozi zgodovino

Skozi zgodovino so se menjavale različne oblike askeze. V srednjem veku je prevladovala telesna, v novem veku pa zavestna. Danes prevladuje težnja po vsakodnevni, evangeljski eksistencialni (gre za vprašanje obstoja človeka, ki mora uresničiti svojo individualno resnico, ki ga zadene v moralni odgovornosti in obveznosti)  askezi.

Iz askeze se razvije asketika, to je veda, ki proučuje askezo, njena sredstva, motive, oblike in namen. Asketika je del asketske teologije. Asketska teologija je prvo obdobje duhovnega življenja in priprava za mistično združitev duše z Bogom. Asketizem pomeni asketski način življenja, gre za strogo vzdržnost kot najvišje vodilo ter načelno odrekanje nasladam in ugodnostim.  Asketski post je post, katerega namen je omrtvičenje telesa, obrzdanje strasti, duhovna razsvetlitev ali mistična enost z Božjim. Uporablja se v odrešenjskih in mističnih religijah in je predvsem stvar posameznika.

Askezi je dal današnji čas prizvok zastarelosti, nekatere njene vsebine pa je prevzel, jih sekulariziral in jih prodaja kot največji dosežek civilizacije. (Špelič 2006, 1)

 
Martin Perčič 


Viri:

- Lenzenweger, Josef, Peter Stockmeier, Johannes B. Bauer, Karl Amon, Rudolf Zinnhobler in Metod Benedik. 1999. Zgodovina katoliške cerkve. Celje: Mohorjeva družba.

- Wikipedia prosta enciklopedija. Domača stran. 26. februarja 2002 http://sl.wikipedia.org/wiki/Askeza (Pridobljeno 20.10.2014)

- Rebić, Adalbert, gl. ur. Bajt, Drago, in Kocjan-Barle, Marta, ur. Bajt, Miro, in Gradišnik, Bogdan, in Breznik, Maja, prev.  2007. Splošni religijski leksikon. Ljubljana: Modrijan.

- http://www.zvonik.rs/arhiva/162/duhovnost.html (Pridobljeno, 20.10.2014)

- Špelič, Miran. 2006. Askeza, v: Tretji dan 35 (3-4), 1-2; 
http://www.drustvo skam.si/td/arhiv/pdf/Tretji_dan_2006_3,4.pdf (Pridobljeno, 22.10.2014)