Bazilij Veliki
Bazilij Veliki, znan tudi pod imenom Bazilij Cezarejski, je vplivna oseba zgodnjega krščanstva. Kot škof in teolog je močno zaznamoval razvoj krščanstva, zlasti njegovo delovanje na področju teologije in meništva mu je prislužilo naziv cerkvenega očeta. Za svetnika ga danes priznavata tako Katoliška kot Pravoslavna cerkev.
Življenje
Bazilij je bil rojen leta 330 v Cezareji, v Kapadokiji, pokrajini v Mali Aziji, očetu Baziliju Starejšemu in materi Emeliji. Pripadal je premožni družini z dolgo krščansko tradicijo, še posebno po materini strani, katere člani so bili v času preganjanja umrli mučeniške smrti. Po materi so Bazilij in njegovih devet bratov in sester prevzeli krščansko pobožnost in vrednote. V času svoje mladosti je potoval in študiral s prijateljem Gregorjem Nazianškim, med drugim je obiskal in se poučeval tudi v Atenah in Carigradu, ter postal učitelj retorike v domačem kraju.
Pod vplivom svoje sestre svete Makrine je Bazilij doživel duhovno razsvetljenje in svoje življenje posvetil Bogu. V verski gorečnosti se je pridružil šoli slavnih palestinskih in egipčanskih puščavnikov. Bazilij je do asketov čutil globoko spoštovanje, a ni bil pripravljen spregledati njihovih slabosti, kot so ekstremni individualizem in pomanjkanje teološkega znanja.
V prepričanju, da sta za pravilno krščansko življenja potrebna tako ljubezen do bližnjega kot trdna teološka podlaga, je leta 358 v Annesiju ustanovil monastično skupnost. Tam je deloval do leta 370 in med drugim kljuboval arijanski hereziji, do smrti cezarejskega škofa Evzebija, ko je bil Bazilij izvoljen za njegovega naslednika.
V času svojega škofovskega delovanja je Bazilij večino časa posvetil socialnim problemom in verskim razprtijam. Boril se je proti revščini in moralni skvarjenosti v svojem domačem življenju in s pomočjo družinskega denarja pomagal tistim v največjim stiski z razdeljevanjem hrane. Velike težave na področju vere pa so mu delali arijanci, katerih heretična prepričanja so se razširila po velikem delu cesarstva in so jim je pripadalo mnogo cerkvenih in laičnih mogočnikov.
Bazilij je umrl prvega januarja leta 379 v Cezareji zaradi bolezni na jetrih. K poslednjemu počitku ga je pospremila številna množica vernih.
Teologija
Najvplivnejša Bazilijeva dela na področju teologije se nanašajo na Sveto Trojico. V njegovem času je bilo na Bližnjem vzhodu mnogo različnih ločin, ki so se sicer istovetile s krščanstvom, a so imele mnogokrat nasprotna mišljenja in prepričanja. Ena večjih polemik Bazilijevega časa je bilo vprašanje narave in odnosa Očeta, Sina in Svetega Duha. Bazilij se je namenil raziskati in razjasniti to temeljno krščansko vprašanje.
Pravilno ovrednotiti odnos med Očetom, Sinom in Svetim Duhom je mogoče predvsem preko njihove vloge v odrešenju človeka. Vse tri osebe namreč igrajo ključno vlogo pri rešitvi človekove duše, kar kaže na enakovrednost in ne nakazuje kvalitativnih razlik. Bazilij je tako sklepal, da so vse tri osebe enakovredne, a da bi to lahko pokazal, je bilo potrebno vzpostaviti pravilno izrazoslovje, ki bi lahko opisalo to stanje Boga.
Bazilij je uporabil tri pojme, ki so mu omogočili razrešiti to dilemo, ločil je med bistvom (ousia), osebo (prosopon) in hipostazo (hypostasis). Sveta Trojica si deli eno bistvo, razdeljena je na tri osebe, hipostaza pa označuje edinstveno aktualizacijo oseb, ki obstajajo hkrati in so vse večne in ne ustvarjene.
Tako Bazilij z eno potezo kljubuje sabelianizmu, politeizmu in judovstvu, ko pokaže, kako kristjani častijo enega Boga v treh osebah, ki kljub temu ne izgubi svoje edinosti in tako ne zapade v mnogoboštvo.
Monasticizem
Poleg teološkega področja je bil Bazilij izredno aktiven tudi na področju monastičnega življenja. Že kot mlad mož je obiskal mnogo puščavnikov in asketov, do katerih je gojil globoko spoštovanje, a se ni strinjal z neurejenim načinom njihovega življenja ter pomanjkanjem svetopisemske podkovanosti. Bistvo krščanskega življenja je v ljubezni do bližnjega, kar je mogoče zgolj v bivanju v skupnosti. Na podlagi tega spoznanja se je Bazilij odločil organizirati in utrditi način življenja, ki obdrži duha asketizma in ga poveze z življenjem v skupnosti.
Bazilij sam sicer ni iznašel ideje življenja v samostanu, a je ideji dal versko podlago in osnovna pravila, ki so močno zaznamovala nadaljnji razvoj samostanskega gibanja na vzhodu. Jedro Bazilijevega nauka lahko v grobem razdelimo na tri segmente:
- O življenju v skupnosti pravi, da je boljše od samotnega življenja, saj bolj prija človeški naravi, prav tako je lažje ljubiti svojega bližnjega, če skupaj z njim tvorimo občestvo. Prav tako je lažje človeku najti smisel svojega življenja v službi skupnosti po vzoru Jezusa Kristusa. Monistično življenje naj bi prav tako odslikavalo prvo Cerkev, kjer je vladala velika povezanost v vseh aspektih življenja, kot so delo, jed molitev.
- O duhovnem očetu oz. vodji skupnosti pravi, da je njegova naloga pomagati vsakemu članu skupnosti na njegovi poti proti polnosti in popolnosti. V ta namen naj bo skupnost dovolj majhna, da se bo lahko duhovni oče posvetil in bdel nad vsakim posameznikom ter predsedoval in odrejal skupne verske aktivnosti.
- O cilju monastičnega življenja pravi, da je postati bolj podoben Bogu, predvsem v odnosu do drugih, torej izkazati ljubezen, ne zgolj z molitvijo, temveč preko dejanj. To bo članom skupnosti pomagalo živeti v občestvu z Bogom in Cerkvijo. Bazilij sam je ta načela podkrepil tako, da jih je sam živel.
Viri:
- http://orthodoxwiki.org/Basil_the_Great
- http://osbmcommission.wordpress.com/list-of-conferences/historical-development-of-the-rule-of-st-basil-the-great/
- http://www.sagotc.edu.au/sites/default/files/files/kariatlis/St_Basil.pdf
- Hamman, A. G. 1993. Korenine naše vere. Ljubljana: Družina
Filip Gačnik
