CENOBIT

Cenobit je menih, ki živi v skupnosti.
Cenobiti pa so menihi, ki žive v skupnosti.
Beseda cenobiti izhaja iz grške besede  
Koinos bios = skupno življenje; živijo v skupnosti
            

Že v prvih stoletjih krščanstva ločimo dva tipa meništva, anahoretski in cenobitski. Cenobiti so živeli v skupnostih tudi po več sto ali tisoč menihov. Pri taki množici je obstajala hierarhija in vodilo (regula), ki je pogosto zelo natančno določalo življenje in red v skupnosti.

Oblikovala so se meniška naselja, ki so vključevala vse potrebne prostore, bivalne in skupne, in seveda obzidje za obrambo.V začetkih so bila meniška naselja bolj odmaknjena od mestnih središč. V stoletjih pa so te približala mestom na obrobje. Kar nekaj skupnosti je potem skrbelo za uboge in bolne ljudi, za tiste, ki so kakorkoli bili porinjeni na rob družbe.

Oče takega meništva je Pahomij. Učenje sv. Pahomija je kasneje dopolnil sv. Bazilij, za njim pa v 6. stoletju še sv. Benedikt iz Nursije, ki je s svojimi somišljeniki živel v odmaknjenem samostanu na Monte Cassinu. Napisal je ti. Benediktovo pravilo (Regula Benedicti), ki služi kot osnova za redovna pravila mnogim cerkvenim redovom katoliške Cerkve (na čelu seveda z benediktinci).

Sv. Benedikta prav zaradi njegovega prispevka imenujejo oče in zavetnik Zahodnega meništva. Krščanski menihi in nune ob vstopu v redovno življenje navadno obljubijo tri zaobljube: čistosti, uboštva in pokorščine.

Marko Mrlak 3.EMT                  
Viri:  1.Wikipedia, Cenobit ;  2.Družina, Svetnik dneva

---