Eremit
Uvod
Umik človeka vstran od sveta in njegova prostovoljna odločitev za opustitev stvari, kot so družbena interakcija, užitki, so že od nekdaj stvar resnega zanimanja, saj izzovejo določeno radovednost. Zakaj bi se človek namreč odpovedal materialnim in drugačnim dobrinam, ko pa vse, kar lahko dobi v zameno, ni več kot le kanček upanja. Tako se zdi, da je odločitev za tak način življenja nekaj nenaravnega, morda celo fanatičnega. Toda ob podrobnejšem pogledu, se zdi prej razumna odločitev kot kaj drugega. Ljudje, ki so se pripravljeni odmakniti v samoto v iskanju Resnice, se zdi, da so veliko bližje le temu, kot pa tisti, ki se imajo za kristjane le ob posebnih priložnostih, saj so se namreč celotno predali. Morda se zdi kot absurd, vendar bi prej rekel, da so ti ljudje, ki so pripravljeni pustiti vse tisti, ki resnično živijo v polnosti.
Pojem eremit in opis načina življenja
Izraz eremit sega v zgodnje obdobje krščanstva, ko meništvo še ni bilo prisotno, vsaj ne v tej obliki, kot je danes, zato pogosto slišimo, da so eremiti oziroma puščavniki predniki menihov oziroma meništva. Do neke mere to verjetno tudi drži. Dodal bi le, da so puščavniki lahko živeli čisto osamljeni, kar pomeni sami, umaknjeni v puščavah, ki jih najdemo na primer v Egiptu, ali pa v skupinah več puščavnikov skupaj. Iz slednje skupine je najverjetneje nastalo meništvo.
V osamljenost zamaknjen asketski anahoret. Za razliko od cenobitov so se odmaknili, pogosto v puščavo, v samoto. Izraz eremit izhaja iz grške besede eremites (latinsko eremita m. eremitis f.) in pomeni tisti, ki prebiva v puščavi (gr. eremos).
V zgodnjem krščanstvu je bila ta beseda uporabljena za oznako gibanja v 3. in 4. stoletju. In sicer označuje tiste posameznike, ki so živeli asketski način življenja in samoto tako, da so se ločili od sveta. Na samem začetku je bilo mogoče ta odmik od tradicionalnega načina življenja doseči že znotraj lastne vasi, oziroma kraja. Prišlo pa je, zlasti v samostanski literaturi Egipta do povezav z idejo fizičnega odmika, oziroma umika (grško anachoresis) v puščavo. Iz tega izhaja tudi izraz anahoret kot druga pomensko ekvivalentna beseda za eremita. V vsakem primeru, pa sta bili obe besedi uporabljeni kot način ločevanja med v osamljenost zamaknjenim menihom ter tistim, ki si je delil z drugimi skupno življenje v asketski skupnosti (cenobiti).
Pomen besede eremit in njej podobnih ni bil vedno enak, kar pomeni, da se je preminjal v odvisnosti časa in prostora. Eremit se veže na način življenja in ne na človeka samega. Tako je bistvenega pomena v razumevanju te besede življenje samote. Sicer se povezuje tudi z zgoraj omenjeno puščavo, vendar zgolj v smislu metafore za samoto. Puščava, ki prestavlja prostor odmika in samote namreč ni bila dostopna vsem. Odvisno je bilo od posamemeznika, v kolikšni meri je puščavo vzel dobesedno. Za omeniti je tudi, da je samotnih mest primanjkovalo, zato se je dostikrat pripetilo, da so se naselili tudi na obrobjih vasi in mest.
Sveti Anton Puščavnik in veljava njega in njemu podobnih v svetu.
V zgodnji krščanski literaturi je sv. Anton Puščavnik predstavljen kot eden izmed največjih puščavnikov. Njegovo življenje je opisano v Atanazijevem delu Vita Antonii. Sicer je opisan njegov vedno večji fizični umik iz sveta. Iz doma do obrobja vasi, do daljne puščave. Življenje samote pa se seveda ne začne niti konča z njim. Tako se da reči, da se je drugje že pred njim začelo in razvijalo na drugih koncih antičnega sveta.
Težko bi rekli, da so bili vsi, ki so iskali samoto, v tem iskanju tudi uspešni. Lahko bi se celo dali reči, da so bili le redko uspešni. Uspeh je s sabo prinesel določeno mero slave. V tem smislu, so bili eremiti izredno priljubljeni. Tako so jih pogosto iskali ljudje, ki so bili željni odgovorov in nasvetov. Prav tako so jih iskali ljudje, ki so premišljevali o tem, da bi sami postali menihi, v smislu, da bi jih postavili za svoje duhovne učitelje. Kajti kdo bi jim lahko bolj pomagal na poti iskanja kot človek, ki je pravzaprav celo svoje življenje posvetil temu.
Eremiti so kljub svoji duhovni poglobljenosti, vseeno potrebovali osnovne stvari, kot so na primer hrana in pijača. To je pomenilo, da so potrebovali sredstva za nakup teh stvari. Tako je zanimivo sv. Anton pletel košare, ki jih je potem zamenjal za stvari, ki je nujno rabil. Pravzaprav je skozi zgodovino zgodnjega krščanstva polno takih primerov, ki jih najdemo v najrazličnejših virih. Torej primerov stikov med puščavniki in svetom. To nam dokazuje, da ne glede na to, koliko človek stremi po Višjem, je vseeno tudi telesno in ne samo duhovno bitje.
Umik človeka vstran od sveta in njegova prostovoljna odločitev za opustitev stvari, kot so družbena interakcija, užitki, so že od nekdaj stvar resnega zanimanja, saj izzovejo določeno radovednost. Zakaj bi se človek namreč odpovedal materialnim in drugačnim dobrinam, ko pa vse, kar lahko dobi v zameno, ni več kot le kanček upanja. Tako se zdi, da je odločitev za tak način življenja nekaj nenaravnega, morda celo fanatičnega. Toda ob podrobnejšem pogledu, se zdi prej razumna odločitev kot kaj drugega. Ljudje, ki so se pripravljeni odmakniti v samoto v iskanju Resnice, se zdi, da so veliko bližje le temu, kot pa tisti, ki se imajo za kristjane le ob posebnih priložnostih, saj so se namreč celotno predali. Morda se zdi kot absurd, vendar bi prej rekel, da so ti ljudje, ki so pripravljeni pustiti vse tisti, ki resnično živijo v polnosti.
Pojem eremit in opis načina življenja
Izraz eremit sega v zgodnje obdobje krščanstva, ko meništvo še ni bilo prisotno, vsaj ne v tej obliki, kot je danes, zato pogosto slišimo, da so eremiti oziroma puščavniki predniki menihov oziroma meništva. Do neke mere to verjetno tudi drži. Dodal bi le, da so puščavniki lahko živeli čisto osamljeni, kar pomeni sami, umaknjeni v puščavah, ki jih najdemo na primer v Egiptu, ali pa v skupinah več puščavnikov skupaj. Iz slednje skupine je najverjetneje nastalo meništvo.
V osamljenost zamaknjen asketski anahoret. Za razliko od cenobitov so se odmaknili, pogosto v puščavo, v samoto. Izraz eremit izhaja iz grške besede eremites (latinsko eremita m. eremitis f.) in pomeni tisti, ki prebiva v puščavi (gr. eremos).
V zgodnjem krščanstvu je bila ta beseda uporabljena za oznako gibanja v 3. in 4. stoletju. In sicer označuje tiste posameznike, ki so živeli asketski način življenja in samoto tako, da so se ločili od sveta. Na samem začetku je bilo mogoče ta odmik od tradicionalnega načina življenja doseči že znotraj lastne vasi, oziroma kraja. Prišlo pa je, zlasti v samostanski literaturi Egipta do povezav z idejo fizičnega odmika, oziroma umika (grško anachoresis) v puščavo. Iz tega izhaja tudi izraz anahoret kot druga pomensko ekvivalentna beseda za eremita. V vsakem primeru, pa sta bili obe besedi uporabljeni kot način ločevanja med v osamljenost zamaknjenim menihom ter tistim, ki si je delil z drugimi skupno življenje v asketski skupnosti (cenobiti).
Pomen besede eremit in njej podobnih ni bil vedno enak, kar pomeni, da se je preminjal v odvisnosti časa in prostora. Eremit se veže na način življenja in ne na človeka samega. Tako je bistvenega pomena v razumevanju te besede življenje samote. Sicer se povezuje tudi z zgoraj omenjeno puščavo, vendar zgolj v smislu metafore za samoto. Puščava, ki prestavlja prostor odmika in samote namreč ni bila dostopna vsem. Odvisno je bilo od posamemeznika, v kolikšni meri je puščavo vzel dobesedno. Za omeniti je tudi, da je samotnih mest primanjkovalo, zato se je dostikrat pripetilo, da so se naselili tudi na obrobjih vasi in mest.
Sveti Anton Puščavnik in veljava njega in njemu podobnih v svetu.
V zgodnji krščanski literaturi je sv. Anton Puščavnik predstavljen kot eden izmed največjih puščavnikov. Njegovo življenje je opisano v Atanazijevem delu Vita Antonii. Sicer je opisan njegov vedno večji fizični umik iz sveta. Iz doma do obrobja vasi, do daljne puščave. Življenje samote pa se seveda ne začne niti konča z njim. Tako se da reči, da se je drugje že pred njim začelo in razvijalo na drugih koncih antičnega sveta.
Težko bi rekli, da so bili vsi, ki so iskali samoto, v tem iskanju tudi uspešni. Lahko bi se celo dali reči, da so bili le redko uspešni. Uspeh je s sabo prinesel določeno mero slave. V tem smislu, so bili eremiti izredno priljubljeni. Tako so jih pogosto iskali ljudje, ki so bili željni odgovorov in nasvetov. Prav tako so jih iskali ljudje, ki so premišljevali o tem, da bi sami postali menihi, v smislu, da bi jih postavili za svoje duhovne učitelje. Kajti kdo bi jim lahko bolj pomagal na poti iskanja kot človek, ki je pravzaprav celo svoje življenje posvetil temu.
Eremiti so kljub svoji duhovni poglobljenosti, vseeno potrebovali osnovne stvari, kot so na primer hrana in pijača. To je pomenilo, da so potrebovali sredstva za nakup teh stvari. Tako je zanimivo sv. Anton pletel košare, ki jih je potem zamenjal za stvari, ki je nujno rabil. Pravzaprav je skozi zgodovino zgodnjega krščanstva polno takih primerov, ki jih najdemo v najrazličnejših virih. Torej primerov stikov med puščavniki in svetom. To nam dokazuje, da ne glede na to, koliko človek stremi po Višjem, je vseeno tudi telesno in ne samo duhovno bitje.
Viri:
- Ferguson, Everett ur. Encyclopedia of early Christianity, Second Edition. New York: Routledge Taylor & Francis Group, 1999.
- Blakey, Robert. Christian hermits. London: W. Batcheller, Dover, 1845.
Klemen Oven
