Sv. Janez Kasijan (360-435)
goduje 23. julija
Sv. Janez Kasijan velja za najuspešnejšega pobudnika za meniško življenje v zahodni Evropi. Šele po njegovih spisih si je mogel sv. Benedikt iz Nursije zamisliti zares privlačno obliko redovništva. Ker je bil grškega rodu, je mogel temeljito opisati vzhodno bogoljubnost in zanjo pridobiti še latinske pokrajine, kjer je preživel drugo polovico življenja.
Rodil se je nekako okoli leta 360 v deželi Skitov, kar označuje današnjo Dobdrudžo nad izlivom Donave v Črno morje. Že doma je pridobil prvovrstno izobrazbo in versko vzgojo. Njegova velika vedoželjnost ga je nato gnala v vzhodne dežele, kjer je preučeval praktično življenje ljudi po veri in verske ustanove. S prijateljem Germanom sta se za dve leti pridružila meniški družini v Betlehemu, nato pa se dva krat dlje časa zadrževala pri egiptovskih puščavnikih, ki so takrat bili na glasu kot božji izbranci in najboljši učitelji bogoljubnosti.
Leta 399 sta odšla do sv. Janeza Zlatoustega, ki je bil takrat patriarh v Carigradu. Ta je Janeza Kasijana prisrčno vzljubil in ga posvetil za diakona. Ko je Janez Zlatousti moral že drugič zapustiti Carigrad, je oba prijatelja poslal v Rim s poročili za papeža Inocenca I. s prošnjo, naj posreduje za njegovo rešitev iz izgnanstva. Odslej se najbrž Janez Kasijan ni več vrnil na Vzhod. Najprej je gotovo ostal v Rimu, kjer tudi izgine sled za prijateljem Germanom, medtem ko je on postal duhovnik.
Sledi za njim se nato za nekaj let izgubijo, nekateri predvidevajo, da je tudi na Zahodu obiskal tedaj obstoječe skupine asketov, ki so bile navadno zbrane ob škofovskih sedežih. Zdi pa se, da je Janez Kasijan imel za primernejše, da imajo meniške družbe samostojno vodstvo, in iskal priložnost, da sam ustanovi tako družbo. Tako se je leta 415 dokončno naselil v Marseillu in tam ustanovil dva samostana, enega za može, drugega za žene. Oba je prizadevno in izvirno vodil do smrti okoli leta 435. Njegov samostan sv. Viktorja je veljal še stoletja pozneje za visoko šolo učenosti in pobožnosti. Janez je to mogel doseči le z osebnim prizadevanjem za svetništvo, kjer je bil v mnogo čem izviren, po drugi strani pa je posnemal najboljše zglede iz vzhodne Cerkve, kolikor so bili uporabni za presaditev na zahodna tla.
Še več blagoslovljenega in trajnega napredka v krščanski duhovnosti je Janez Kasijan dosegel s svojimi spisi. Okoli leta 420 je napisal 12 knjig o meniških ustanovah. V njih je nazorno opisal življenje meniških družb, ki jih je od blizu poznal (4 knjige), nato pa dal navodila, kako se je mogoče otresti glavnih napak in slabosti (8 knjig). Svoje poglavitno delo je izdal v dveh obdobjih (426 in 428). Obsega 24 knjig duhovnih razgovorov, ki jih je skupno z Germanom opravil v Egiptu ob srečanju z zglednimi voditelji meništva. Spis je bil tako izviren in poučen, da so ga prevedli tudi v grščino-kaj boljšega tedaj vso krščanstvo ni premoglo. Nekatera poglavja (o ljubezni, molitvi, premagovanju in čistosti) štejemo še zdaj za neprekosljiva. Janez Kasijan je s tem spisom postavil zdrav temelj srednjeveški askezi. Na prošnjo rimskega arhidiakona Leona, poznejšega papeža Leona I., je leta 430 napisal 7 knjig o Gospodovem učlovečenju zoper Nestorija, kjer je pokazal veliko znanje v bogoslovju.
Pred tem si je Janez Kasijan upal postaviti po robu celo sv. Avguštinu glede nauka o svobodni volji in milosti. S tem je izpopolnil Avguštinovo učenje, ki je v prizadevanju za popolnost pripisovalo dejavnost v prvi vrsti božji milosti. Končna odločitev po Avguštinovi in njegovi smrti je v izdatni meri pokazala pravilnost Kasijanove presoje.
Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/John_Cassian#mediaviewer/File:Cassianus_portret.png
Literatura: LETO svetnikov. ur. Marijan Smolik. Celje: Mohorjeva družba, 1999.
Matic Strelec
Sv. Janez Kasijan velja za najuspešnejšega pobudnika za meniško življenje v zahodni Evropi. Šele po njegovih spisih si je mogel sv. Benedikt iz Nursije zamisliti zares privlačno obliko redovništva. Ker je bil grškega rodu, je mogel temeljito opisati vzhodno bogoljubnost in zanjo pridobiti še latinske pokrajine, kjer je preživel drugo polovico življenja.
Rodil se je nekako okoli leta 360 v deželi Skitov, kar označuje današnjo Dobdrudžo nad izlivom Donave v Črno morje. Že doma je pridobil prvovrstno izobrazbo in versko vzgojo. Njegova velika vedoželjnost ga je nato gnala v vzhodne dežele, kjer je preučeval praktično življenje ljudi po veri in verske ustanove. S prijateljem Germanom sta se za dve leti pridružila meniški družini v Betlehemu, nato pa se dva krat dlje časa zadrževala pri egiptovskih puščavnikih, ki so takrat bili na glasu kot božji izbranci in najboljši učitelji bogoljubnosti.
Leta 399 sta odšla do sv. Janeza Zlatoustega, ki je bil takrat patriarh v Carigradu. Ta je Janeza Kasijana prisrčno vzljubil in ga posvetil za diakona. Ko je Janez Zlatousti moral že drugič zapustiti Carigrad, je oba prijatelja poslal v Rim s poročili za papeža Inocenca I. s prošnjo, naj posreduje za njegovo rešitev iz izgnanstva. Odslej se najbrž Janez Kasijan ni več vrnil na Vzhod. Najprej je gotovo ostal v Rimu, kjer tudi izgine sled za prijateljem Germanom, medtem ko je on postal duhovnik.
Sledi za njim se nato za nekaj let izgubijo, nekateri predvidevajo, da je tudi na Zahodu obiskal tedaj obstoječe skupine asketov, ki so bile navadno zbrane ob škofovskih sedežih. Zdi pa se, da je Janez Kasijan imel za primernejše, da imajo meniške družbe samostojno vodstvo, in iskal priložnost, da sam ustanovi tako družbo. Tako se je leta 415 dokončno naselil v Marseillu in tam ustanovil dva samostana, enega za može, drugega za žene. Oba je prizadevno in izvirno vodil do smrti okoli leta 435. Njegov samostan sv. Viktorja je veljal še stoletja pozneje za visoko šolo učenosti in pobožnosti. Janez je to mogel doseči le z osebnim prizadevanjem za svetništvo, kjer je bil v mnogo čem izviren, po drugi strani pa je posnemal najboljše zglede iz vzhodne Cerkve, kolikor so bili uporabni za presaditev na zahodna tla.
Še več blagoslovljenega in trajnega napredka v krščanski duhovnosti je Janez Kasijan dosegel s svojimi spisi. Okoli leta 420 je napisal 12 knjig o meniških ustanovah. V njih je nazorno opisal življenje meniških družb, ki jih je od blizu poznal (4 knjige), nato pa dal navodila, kako se je mogoče otresti glavnih napak in slabosti (8 knjig). Svoje poglavitno delo je izdal v dveh obdobjih (426 in 428). Obsega 24 knjig duhovnih razgovorov, ki jih je skupno z Germanom opravil v Egiptu ob srečanju z zglednimi voditelji meništva. Spis je bil tako izviren in poučen, da so ga prevedli tudi v grščino-kaj boljšega tedaj vso krščanstvo ni premoglo. Nekatera poglavja (o ljubezni, molitvi, premagovanju in čistosti) štejemo še zdaj za neprekosljiva. Janez Kasijan je s tem spisom postavil zdrav temelj srednjeveški askezi. Na prošnjo rimskega arhidiakona Leona, poznejšega papeža Leona I., je leta 430 napisal 7 knjig o Gospodovem učlovečenju zoper Nestorija, kjer je pokazal veliko znanje v bogoslovju.
Pred tem si je Janez Kasijan upal postaviti po robu celo sv. Avguštinu glede nauka o svobodni volji in milosti. S tem je izpopolnil Avguštinovo učenje, ki je v prizadevanju za popolnost pripisovalo dejavnost v prvi vrsti božji milosti. Končna odločitev po Avguštinovi in njegovi smrti je v izdatni meri pokazala pravilnost Kasijanove presoje.
Vir: http://en.wikipedia.org/wiki/John_Cassian#mediaviewer/File:Cassianus_portret.png
Literatura: LETO svetnikov. ur. Marijan Smolik. Celje: Mohorjeva družba, 1999.
Matic Strelec
