LAVRA

IZVOR IMENA
Osebno ime Lavra oziroma njena številčnejša različica Laura je skrajšana oblika iz imena Lavrencija, ta pa izhaja iz latinskega imena Laurentia, ki je ženska oblika imena Laurentius v slovenščini Lovrenc. Etimološko je povezana z rastlino lovorjem (laurum).

V ortodoksnem krščanstvu in v nekaterih drugih vzhodno-evropskih krščanskih skupnostih pa je lavra (grško: Λαύρα, v cirilici: Ла́вра ) tudi tip samostana, ki je sestavljen iz skupka celic ali jam za puščavnike (eremite), s cerkvijo in včasih z refektorijem na sredini; izraz v grščini v originalu pomeni ozka pot ali ulica v mestu.

ZGODOVINA
Lavritski stil življenja izvira iz začetka četrtega stoletja. Nekateri enačijo izvor prvih lavr z ustanovitvijo celic v Nitrijski puščavi, na lokaciji, poznani pod imenom Nitria, poimenovana po istoimenskem bližnjem mestu. Na tem območju je takrat živelo okoli 600 eremitov, ki so bili odvisni od mesta Nitria, od katerega so dobivali kruh, imeli pa so svojega duhovnika in cerkev.  Če se v prihodnosti ne pokaže drugače, da so edini moderni coptični avtorji povezali izraz »lavra« s samostanskim naseljem nitreanske puščave. Napisana formalna pravila pripisujejo egipčanskemu menihu Makariju Velikemu iz leta 330.

Grški izraz lavra je bil uveden v petem stoletju za pol-eremitska samostanska naselja Judejske puščave, kjer so bile lavre zelo številčne. Prve lavre v Palestini je ustanovil sv. Hariton (rodil se je v 3. stoletju, umrl okoli leta 350): Faranska lavra (severovzhodni Jeruzalem), lavra Douka (severovzhodno od mesta Jeriha), lavra Souka oz. Stara lavra na območju Tekoe.

Sveti Evtimij Veliki (377-473) pa je ustanovil eno izmed prvih lavr v petem stoletju v Palestini. Lavra svetega Saba – posvečena (532), poznanega tudi po imenu Mar Saba, je eden najstarejših in najbolj funkcionalnih samostanov v svetu krščanstva. Podoben sistem je bil ustanovljen v dolini Jordan, v sredini 5. stoletja s strani svetega Gerazma, s 70 celicami, katere je obdajal cenobij. Med tednom so menihi čas preživljali v celicah, kjer so pletli košare in vrvi. S sabo pa so imeli zgolj malo hrane. Ob sobotah so svoje izdelke prinesli v cenobim, kjer so prejeli obhajilo in se vrnili v svoje celice v nedeljo zvečer. Celice so bile odprte in tisti, ki so kaj potrebovali, so lahko iz njih vzeli kar so hoteli. Lavra je imela duhovnika, ki je komuniciral z zunanjim svetom in vsaj dva dekana.

Špela Mihalič

REFERENCE

- Wikipedija.2014.Domača stran. 31. december. http://en.wikipedia.org/wiki/Lavra (Pridobljeno dne, 13.1.2015)
- Wikipedija.2014.Domača stran. 31. december. http://sl.wikipedia.org/wiki/Lavra (Pridobljeno dne, 13.1.2015)