Prehrana

Post je bil za puščavske očete ena najosnovnejših asketskih dejavnosti, čeprav je bila strogost do posta odvisna od vsakega posameznika, prav tako časa in kraja ter samega namena posta. Ob tem podajajo očetje vodilo, da obstajajo kreposti, ki so bolj pomembne od posta, kot naprimer gostoljubje in agape.

Puščavniki so živeli v puščavskih sipinah Egipta in v gorah v Siriji, začetnika puščavniškega življenja sta bila Anton Puščavnik in Pahomij. Že samo bivanjsko okolje nam pred oči prikaže podobo mrtvega okolja, v katerem nič ne uspeva, s čimer bi človek lahko preživel. 

Hrana

Kako so torej puščavski menihi skrbeli za svoje prehranjevanje in s čim na splošno so se prehranjevali? Za menihe samotarje je bila značilna bolj asketska prehrana, saj niso smeli toliko uživati v samem hranjenju, ker to ni smelo predstavljati užitka, temveč napor. Tako so jedli največkrat ob kakšnem manjšem delu. Puščavski menihi so se prehranjevali večina v svojih votlinah, ob nedeljah pa so imeli skupno druženje ob "agape". Navadno so jedli enkrat na dan posušen kruh, zraven pa so dodajali zelišča. Potrebno je vedeti, da v tistem času v okoliških vaseh ljudje niti tega niso imeli. Zato so menihi svoje obroke izročali revežem in raje sami ostali brez obroka tisti dan, kot pa da bi kaj pojedli. S tem so vzdrževali stalno razmerje, da jih ni preveč prevzemal napuh. 
V štiridesetdnevnem postu pred Veliko nočjo se je njihova askeza še poostrila, s tem so osredotočili življenje na tisto bistveno. Tisto so, kar so prihranili med postom, podarili ubogim. Na dan so naprimer zaužili 30 dag suhega kruha. Nekateri so se prehranjevali tudi s travo ali pa z nezačinjeno solato. Edina maščoba je bilo oljčno olje, saj mesa sploh niso zauživali.

Vino

Na splošno velja, da vino nikakor ne spada k menihom, to je zagovarjal tudi aba Pojmen, čeprav so ga uživali kot obhajilo in agape, redko kdaj so se popolnoma vzdržali vina. Uživali so ga tudi kot  okrepčilo slabotnim. Če ga kateri menih ni hotel piti, ga je podaril ostalim menihom. Za nekatere je uživanje vina pomenilo preveliko razkošje, tako je na primer aba Makarij, če je prišel k njemu kakšen brat, imel pravilo, da če se postavi vino na mizo, ga bo zaradi brata popil. Hkrati pa si je določil pokoro, da bo za en kozarec vina en dan brez vode. Če so mu bratje ponudii vino kot krepčilo, ga je z veseljem vzel saj je lahko potem sam sebe trpinčil. Zopet druga apoftegma govori, da je aba Ksoij svetoval nekemu bratu, da lahko popije tri čaše vina, vendar če ob tem ni prisotnega demona, če pa je demon prisoten, so tri čaše preveč, saj je vino tuje menihom, ki živijo v skladu z Bogom. O nekem starcu so pripovedovali, da je petdeset let preživel, ne da bi jedel kruh in zlahka pil vino.                                                              

Očetje so zelo opominjali, pred prekomernim uživanjem vina, saj menili, da je bolje uživati meso in piti vino, kot pa z obrekovanjem jesti meso bratov.



Vir:
Izreki svetih starcev. 2002. Celje: Mohorjeva družba.
Spisi apostolskih očetov. 1939. Celje: Družba sv. Mohorja.

Branko Jurejevčič