SKETIS
WADI EL NATRUN
1. UVOD
Wadi El Natrun (grško: Σκῆτις ali Σκήτη) je dolina, ki se nahaja v Beheira Governorate v Egiptu. Leži v zahodni puščavi približno 90 kilometrov severozahodno od Kaira ter 23 metrov pod morsko gladino. Ime se nanaša na prisotnost osmih različnih jezer v regiji, ki proizvajajo Natronsko sol. Iz Alkalijskih jezer so stari Egipčani pridobivali natrijev bikarbonat, katerega so uporabljali pri mumifikaciji, kasneje pa so ga Rimljani uporabljali pri izdelavi stekla.
2. VSEBINA
2.1. Pomen
Kraj je bil pomemben v faraonski zgodovini, vendar pa je še bolj poznan kot najpomembnejše krščansko samostansko središče Egipta. Samostani v Wadi El Natrun in okoliške regije predstavljajo ene izmed prvih, če ne prve krščanske samostane na svetu. V krščanski literaturi je običajno znana kot Sketis in je ena od treh zgodnjekrščanskih samostanskih središč, ki se nahajajo v puščavi severozahodno od Nila. Druga dva samostanska centra sta Nitria in Kellia. Čeprav so krajevno ločeni, a geografsko blizu skupaj in z enako zgodovino se ti trije centri pogosto imenujejo kot eno mesto (na primer »Nitria« ali »Nitrian Desert«). Sketis, danes Wadi El Natrun je dandanes najbolj znan, saj so njeni starodavni samostani ostali v uporabi, za razliko od Nitria in Kellia, ki imajo le arheološke ostanke.
Pusta regija je postala ena najbolj svetih področij krščanstva. Puščavski očetje so živeli v samostanskih skupnosti. Živeli so v samoti v puščavi. Redovniki oz. puščavniki so verjeli, da jih bo puščavsko življenje rešilo, saj bodo le tako sledili Božjemu klicu. Med 4. in 7. stoletju se je pridružilo krščanskim samostanom Nitria, Kellia in Sketis (Wadi El Natrun) več sto tisoč ljudi iz vsega sveta.
2.2. Ustanovitelj
Sveti Makarij je bil koptski kristjan, egiptovski menih in puščavnik. Znan je tudi kot Makarij Starejši, Makarij Veliki ali Svetilka v puščavi. Sv. Makarij je bil znan po svoji modrosti. Njegovi bljižnji so ga imenovali tudi »Pidar Yougiron«, kar je pomenilo, "mladenič z modrostjo starešin." Njegov praznik praznujemo 15. januarja. Rodil se je leta 300 v zgornjem Egiptu, prvič pa je prišel v puščavo Sketis (Wadi El Natrun) okoli leta 330, kjer je bil po krivem obtožen napada na žensko, vendar se je izkazal za nedolžnega. V tej puščavi je nato ustanovil samotno meniško mesto. Njegov sloves je prišel do puščavnikov, kateri so se nato naselili v bližini v posameznih celicah. Mnogi od njih so prišli iz bližnjih Nitria in Kellia kjer so imeli predhodne izkušnje v samotni puščavi življenja. Do konca četrtega stoletja, je razvil štiri različne skupnosti Baramus, Makarij, Bishoi in Janez Kolobos. Sveti Makarij je umrl leta 391. V puščavi je preživel šest desetletij. Po njegovi smrti so domačini njegove vasi Shabsheer ukradli telo in njemu zgradili veliko cerkev v njegovi vasi. Papež Mihael je relikvije svetega Makarija prinesel nazaj v puščavo. Danes so njegovo telo našli v njegovem samostanu, samostan svetega Makarija Velikega v Sketis, Egipt.
2.3. Ostali pomembni puščavski očetje
V tej znameniti puščavi so živeli in delovali tudi ostali pomembni puščavski očetje, kateri so kasneje postali tudi svetniki. Sveti Ammon, katerega se praznuje 4. oktober. Umrl je leta 350 in je poznan kot redovni ustanovitelj. Bil je po rodu Egipčan in živel blizu Aleksandrije. S strani staršev je bil prisiljen v poroko, vendar kljub temu sta se po dogovoru s svojo ženo držala čistosti in živela kot brat in sestra. Njegova žena je nato ustanovila kongregacijo verskih žensk, Ammon pa je odšel na območje puščave južno od Aleksandrije. Tam je ustanovil veliko versko skupnost imenovano Mesto Boga. Do konca četrtega stoletja je bilo v skupnosti okoli pet tisoč puščavnikov. Ammon je umrl v starosti dvainšestdeset let. Sveti Anton pa naj bi videl njegovo dušo kako se dviga do nebes. Pomemben puščavnik je tudi Sveti Arsenius, kateri je bil eden iz med najbolj cenjenih puščavskih očetov. Njegovi nauki so bili zelo pomembni pri razvoju askeze in kontemplativnega življenja. Njegovi sodobniki so ga tako občudovali, da se mu pripisali naziv »Veliki«. Njegov praznik se praznuje 8. maja v vzhodni pravoslavni cerkvi in 19. julija v Rimskokatoliški cerkvi. Sveti Janez, apostol in evangelist. Njegov praznik je 27. december. Kot apostol je spremljal Gospoda v letih njegovega javnega delovanja. Bil je njegov »ljubljeni učenec« in eden izmed dvanajsterih. Gospoda ni zapustil v njegovem trpljenju in stal pod njegov križem skupaj z njegovo materjo. Kasneje je ustanovil številne cerkve v Mali Aziji. Napisal je četrti evangelij, njemu pa so pripisali tudi avtorstvo treh pisem Razodetja. Njegovo oznanjevanje ga je prineslo tudi v Rim. Tradicija govori, da je bil iz strani cesarja vržen v kotel z vrelim oljem, vendar ostal nepoškodovan. Nato so ga izgnali za eno leto na otok Pathmos. Umrl je v zelo visoki starosti in preživel vse svoje kolege apostole. Umrl je v Efezu okoli leta 100. Sveti Mojzes Črni, katerega praznik praznujemo 28. avgusta. Rodil se je leta 330, umrl pa v letu 405. Bil je asketski menih in duhovnik v Egiptu. O svetem Maximosu ne vemo veliko. O njem je znano le, da je umrl mučeniške smrti leta 304, v času hudega preganjanja kristjanov cesarja Dioklecijana. To so eni izmed puščavskih očetov, kateri so dali večji pomen tej znameniti puščavi.
3. ZGODOVINA
Sketis je bilo torej zelo pomembno samostansko središče tistega časa. Nastalo je v času, ko še meniško življenje ni bilo razvito. V tem obdobju so bili puščavniški možje sveti, saj so znali živeti in preživeti izven družbenih struktur in ostali zvesti Bogu. Puščavniki so živeli v celicah ali jamah, katera so vsebovala dve ali več sob, od katerih je eden deloval kot oratorij. Menihi so zaslužili svoj kruh z redno obrtjo, zlasti z izdelovanjem košar in vrvi. V soboto in nedeljo so se menihi zbrali v cerkvi, kjer so imeli mašo in kasneje skupni obrok.
Nomadi so uničili nekatere samostane v Wadi El Natrunu. Ob koncu šestega stoletja so skoraj spraznili in uničili območje. Zato so menihi zgradili stolpe za bivanje, v devetem stoletju pa so zgradili obzidje, da so samostane bolje zaščitili. Sprva so mnogi menihi živeli zunaj zidov zaprtih samostanov. Zaradi stalnih napadov sovražnikov, so se le umaknili iz svojih razkropljenih celic v utrjene in bolj varne samostane. Čeprav so bili zaščiteni več stoletij pred napadi, ne dovolj pred srednjeveško kugo. V 14. stoletju je kuga zdesetkala veliko populacijo samostana. Danes so ostali štirje aktivni samostani v Wadi El Natrunu. To je samostan Rimljanov (Deir Al Baramus), samostan svetega Beshoya, samostan Sircev (Deir al-Surian) in samostan svetega Macarius (Deir Abu Magar, Abu Maker). Vsi izmed njih so koptski. Vendar je pokrajina polna ostankov puščavniških samostanov in jam, kjer so živeli zgodnji puščavniki. Samostani Wadi el-Natruna so igrali ključno vlogo v zgodovini koptske krščanske cerkve. Etiopski, sirski, frančiškanski in armenski menihi so obogatili kulturno življenje na tem območju. V začetku osmega stoletja so bili večina koptskih patriarhov in škofov izbranih izmed menihov teh samostanov.
Samostani Wadi el-Natruna so bogati z dediščino in nepogrešljivi za razumevanje in preučevanje koptske dediščine, še posebej koptske književnosti, umetnosti in arhitekture.
Tina Lokar
Wadi El Natrun (grško: Σκῆτις ali Σκήτη) je dolina, ki se nahaja v Beheira Governorate v Egiptu. Leži v zahodni puščavi približno 90 kilometrov severozahodno od Kaira ter 23 metrov pod morsko gladino. Ime se nanaša na prisotnost osmih različnih jezer v regiji, ki proizvajajo Natronsko sol. Iz Alkalijskih jezer so stari Egipčani pridobivali natrijev bikarbonat, katerega so uporabljali pri mumifikaciji, kasneje pa so ga Rimljani uporabljali pri izdelavi stekla.
2. VSEBINA
2.1. Pomen
Kraj je bil pomemben v faraonski zgodovini, vendar pa je še bolj poznan kot najpomembnejše krščansko samostansko središče Egipta. Samostani v Wadi El Natrun in okoliške regije predstavljajo ene izmed prvih, če ne prve krščanske samostane na svetu. V krščanski literaturi je običajno znana kot Sketis in je ena od treh zgodnjekrščanskih samostanskih središč, ki se nahajajo v puščavi severozahodno od Nila. Druga dva samostanska centra sta Nitria in Kellia. Čeprav so krajevno ločeni, a geografsko blizu skupaj in z enako zgodovino se ti trije centri pogosto imenujejo kot eno mesto (na primer »Nitria« ali »Nitrian Desert«). Sketis, danes Wadi El Natrun je dandanes najbolj znan, saj so njeni starodavni samostani ostali v uporabi, za razliko od Nitria in Kellia, ki imajo le arheološke ostanke.
Pusta regija je postala ena najbolj svetih področij krščanstva. Puščavski očetje so živeli v samostanskih skupnosti. Živeli so v samoti v puščavi. Redovniki oz. puščavniki so verjeli, da jih bo puščavsko življenje rešilo, saj bodo le tako sledili Božjemu klicu. Med 4. in 7. stoletju se je pridružilo krščanskim samostanom Nitria, Kellia in Sketis (Wadi El Natrun) več sto tisoč ljudi iz vsega sveta.
2.2. Ustanovitelj
Sveti Makarij je bil koptski kristjan, egiptovski menih in puščavnik. Znan je tudi kot Makarij Starejši, Makarij Veliki ali Svetilka v puščavi. Sv. Makarij je bil znan po svoji modrosti. Njegovi bljižnji so ga imenovali tudi »Pidar Yougiron«, kar je pomenilo, "mladenič z modrostjo starešin." Njegov praznik praznujemo 15. januarja. Rodil se je leta 300 v zgornjem Egiptu, prvič pa je prišel v puščavo Sketis (Wadi El Natrun) okoli leta 330, kjer je bil po krivem obtožen napada na žensko, vendar se je izkazal za nedolžnega. V tej puščavi je nato ustanovil samotno meniško mesto. Njegov sloves je prišel do puščavnikov, kateri so se nato naselili v bližini v posameznih celicah. Mnogi od njih so prišli iz bližnjih Nitria in Kellia kjer so imeli predhodne izkušnje v samotni puščavi življenja. Do konca četrtega stoletja, je razvil štiri različne skupnosti Baramus, Makarij, Bishoi in Janez Kolobos. Sveti Makarij je umrl leta 391. V puščavi je preživel šest desetletij. Po njegovi smrti so domačini njegove vasi Shabsheer ukradli telo in njemu zgradili veliko cerkev v njegovi vasi. Papež Mihael je relikvije svetega Makarija prinesel nazaj v puščavo. Danes so njegovo telo našli v njegovem samostanu, samostan svetega Makarija Velikega v Sketis, Egipt.
2.3. Ostali pomembni puščavski očetje
V tej znameniti puščavi so živeli in delovali tudi ostali pomembni puščavski očetje, kateri so kasneje postali tudi svetniki. Sveti Ammon, katerega se praznuje 4. oktober. Umrl je leta 350 in je poznan kot redovni ustanovitelj. Bil je po rodu Egipčan in živel blizu Aleksandrije. S strani staršev je bil prisiljen v poroko, vendar kljub temu sta se po dogovoru s svojo ženo držala čistosti in živela kot brat in sestra. Njegova žena je nato ustanovila kongregacijo verskih žensk, Ammon pa je odšel na območje puščave južno od Aleksandrije. Tam je ustanovil veliko versko skupnost imenovano Mesto Boga. Do konca četrtega stoletja je bilo v skupnosti okoli pet tisoč puščavnikov. Ammon je umrl v starosti dvainšestdeset let. Sveti Anton pa naj bi videl njegovo dušo kako se dviga do nebes. Pomemben puščavnik je tudi Sveti Arsenius, kateri je bil eden iz med najbolj cenjenih puščavskih očetov. Njegovi nauki so bili zelo pomembni pri razvoju askeze in kontemplativnega življenja. Njegovi sodobniki so ga tako občudovali, da se mu pripisali naziv »Veliki«. Njegov praznik se praznuje 8. maja v vzhodni pravoslavni cerkvi in 19. julija v Rimskokatoliški cerkvi. Sveti Janez, apostol in evangelist. Njegov praznik je 27. december. Kot apostol je spremljal Gospoda v letih njegovega javnega delovanja. Bil je njegov »ljubljeni učenec« in eden izmed dvanajsterih. Gospoda ni zapustil v njegovem trpljenju in stal pod njegov križem skupaj z njegovo materjo. Kasneje je ustanovil številne cerkve v Mali Aziji. Napisal je četrti evangelij, njemu pa so pripisali tudi avtorstvo treh pisem Razodetja. Njegovo oznanjevanje ga je prineslo tudi v Rim. Tradicija govori, da je bil iz strani cesarja vržen v kotel z vrelim oljem, vendar ostal nepoškodovan. Nato so ga izgnali za eno leto na otok Pathmos. Umrl je v zelo visoki starosti in preživel vse svoje kolege apostole. Umrl je v Efezu okoli leta 100. Sveti Mojzes Črni, katerega praznik praznujemo 28. avgusta. Rodil se je leta 330, umrl pa v letu 405. Bil je asketski menih in duhovnik v Egiptu. O svetem Maximosu ne vemo veliko. O njem je znano le, da je umrl mučeniške smrti leta 304, v času hudega preganjanja kristjanov cesarja Dioklecijana. To so eni izmed puščavskih očetov, kateri so dali večji pomen tej znameniti puščavi.
3. ZGODOVINA
Sketis je bilo torej zelo pomembno samostansko središče tistega časa. Nastalo je v času, ko še meniško življenje ni bilo razvito. V tem obdobju so bili puščavniški možje sveti, saj so znali živeti in preživeti izven družbenih struktur in ostali zvesti Bogu. Puščavniki so živeli v celicah ali jamah, katera so vsebovala dve ali več sob, od katerih je eden deloval kot oratorij. Menihi so zaslužili svoj kruh z redno obrtjo, zlasti z izdelovanjem košar in vrvi. V soboto in nedeljo so se menihi zbrali v cerkvi, kjer so imeli mašo in kasneje skupni obrok.
Nomadi so uničili nekatere samostane v Wadi El Natrunu. Ob koncu šestega stoletja so skoraj spraznili in uničili območje. Zato so menihi zgradili stolpe za bivanje, v devetem stoletju pa so zgradili obzidje, da so samostane bolje zaščitili. Sprva so mnogi menihi živeli zunaj zidov zaprtih samostanov. Zaradi stalnih napadov sovražnikov, so se le umaknili iz svojih razkropljenih celic v utrjene in bolj varne samostane. Čeprav so bili zaščiteni več stoletij pred napadi, ne dovolj pred srednjeveško kugo. V 14. stoletju je kuga zdesetkala veliko populacijo samostana. Danes so ostali štirje aktivni samostani v Wadi El Natrunu. To je samostan Rimljanov (Deir Al Baramus), samostan svetega Beshoya, samostan Sircev (Deir al-Surian) in samostan svetega Macarius (Deir Abu Magar, Abu Maker). Vsi izmed njih so koptski. Vendar je pokrajina polna ostankov puščavniških samostanov in jam, kjer so živeli zgodnji puščavniki. Samostani Wadi el-Natruna so igrali ključno vlogo v zgodovini koptske krščanske cerkve. Etiopski, sirski, frančiškanski in armenski menihi so obogatili kulturno življenje na tem območju. V začetku osmega stoletja so bili večina koptskih patriarhov in škofov izbranih izmed menihov teh samostanov.
Samostani Wadi el-Natruna so bogati z dediščino in nepogrešljivi za razumevanje in preučevanje koptske dediščine, še posebej koptske književnosti, umetnosti in arhitekture.
- VIRI
- http://en.wikipedia.org/wiki/Wadi_El_Natrun
- http://www.touregypt.net/featurestories/magar.htm
- http://www.catholic.org/saints/
- http://en.wikipedia.org/wiki/Macarius_of_Egypt
Tina Lokar
